Sestava in mehanizmi delovanja regulatorjev rasti rastlin

Regulatorji rasti rastlin so produkt celostnega razvoja različnih znanstvenih in tehničnih področij, vključno z organsko sintezo, analizo v sledovih, rastlinsko fiziologijo, biokemijo ter sodobnim kmetijstvom, gozdarstvom in vrtnarstvom. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja so raziskovalci odkrili prisotnost naravnih rastlinskih hormonov v sledovih, -kot so etilen, indol-3-ocetna kislina (IAA) in giberelini v rastlinah, ter opazili njihovo vlogo pri uravnavanju rasti in razvoja. Raziskave sintetičnih analogov so se začele v štiridesetih letih 20. stoletja, kar je vodilo do zaporednega razvoja in postopnega sprejemanja spojin, kot so 2,4-D, DA-6 (amin svež ester), forklorfenuron, natrijev nitrofenolat, -naftalenocetna kislina (NAA) in maleinski hidrazid, ki so jih sčasoma uveljavili kot ločeno kategorijo agrokemikalij. Čeprav je število sintetičnih regulatorjev rasti rastlin v zadnjih treh desetletjih močno naraslo, njihov razvoj in obseg uporabe zaostajata za insekticidi, fungicidi in herbicidi zaradi kompleksnosti tehnik nanašanja. Kljub temu imajo regulatorji rasti rastlin zaradi potreb modernizacije kmetijstva ogromen potencial za razvoj, s pospešenim trendom, opaženim od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Kitajska je začela proizvajati in uporabljati regulatorje rasti rastlin v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

 

Za ciljno rastlino je regulator rasti rastlin eksogena, ne{0}}hranljiva kemična snov. Običajno se lahko prenaša znotraj rastline na mesto delovanja, lahko spodbuja ali zavira specifične fiziološke procese tudi pri zelo nizkih koncentracijah in tako usmerja razvoj, da zadovoljuje človeške potrebe. Vsaka vrsta regulatorja rasti rastlin služi posebnemu namenu in zahteve glede uporabe so stroge; specifični učinki na ciljno rastlino so doseženi le pod določenimi pogoji uporabe (vključno z okoljskimi dejavniki). Spreminjanje koncentracije lahko pogosto prinese nasprotne rezultate-na primer, snov lahko spodbuja rast pri nizkih koncentracijah, medtem ko jo zavira pri visokih koncentracijah. Regulatorji rasti rastlin imajo široko paleto aplikacij, ki se razlikujejo glede na specifično spojino in ciljno rastlino. Primeri vključujejo: nadzorovanje kaljenja in mirovanja; spodbujanje koreninjenja; spodbujanje raztezanja in delitve celic; uravnavanje stranskih popkov ali vrtenja; upravljanje rastlinske arhitekture (npr. spodbujanje kompaktne, trdne navade za preprečevanje poleganja); uravnavanje cvetenja ali spolnega izražanja in spodbujanje plodov brez semen; redčenje cvetov in plodov ali nadzor odpadanja plodov; vplivanje na obliko plodov ali čas zorenja; povečanje tolerance na stres (proti boleznim, suši, slanosti ali zmrzali); izboljšanje absorpcije hranil; povečanje vsebnosti sladkorja ali spreminjanje kislosti; izboljšanje arome in barve; spodbujanje izločanja lateksa ali smole; in olajšanje odstranjevanja listja ali sušenja (za pomoč pri mehanskem obiranju) in ohranjanje. Nekateri regulatorji rasti rastlin delujejo kot herbicidi, če se uporabljajo v visokih koncentracijah, medtem ko imajo nekateri herbicidi{10}}učinke uravnavanja rasti pri nizkih koncentracijah.

Morda vam bo všeč tudi

Pošlji povpraševanje